Čeprav so različne izgube del življenja, marsikdaj zadenejo posameznika in družino bolj, kot bi pričakovali. Najbolj dokončna in težka je seveda smrt, vendar tudi druge izgube (službe, partnerstva, položaja, zdravja, odselitev otrok) lahko povzročijo podobno reakcijo žalovanja, ki je človeka lahko preseneti in ne ve, kako jo preživeti.
Žalovanje je dolgotrajen, boleč in naporen proces, ki prinese različna čustva. Ta so lahko pričakovana, kot je žalost, brezup, obupanost, negotovost; lahko pa so povsem nepričakovana in posameznika in okolico zmotijo, ker jih običajno ne pričakujemo in težko razumemo: to so jeza, zanikanje izgube, nemoč, depresivnost. Marsikdaj tudi okolica tega vedenja ne razume in ga težko sprejema, zato daje prizadetemu navodila, kako naj se vede, kar pa pogosto ni v skladu s tem, kar on sam čuti.
Zato je pomembno, da prizadeti sam ugotovi, kaj mu v žalovanju prinese olajšanje. Včasih tega sam ne zmore, zato se je dobro o teh stvareh pogovoriti. Najbližji, ki so pogosto tudi prizadeti, seveda ne zmorejo takih pogovorov, ali pa so jih naveličani, ker se ponavljajo. Zato je dobro, da se v posvetovalnici lahko pogovori s svetovalcem, ki mu bo stal ob strani na tej poti iskanja novih vzorcev vedenja, učenja novih vlog in ponovnega vzpostavljanja ravnotežja.
