V klinično psihološki praksi se večina psiholoških pristopov k obravnavi starostnika ne razlikuje bistveno od pristopov, ki so uspešni pri mlajših ljudeh, obstajajo pa neke posebnosti, tako kot obstajajo tudi specifične težave, ki so značilne samo za tretje življenjsko obdobje.Glavna pristopa, vezana na razvojno obdobje starejših oseb, sta spominjanje in pregled življenja. Gre za pristopa, ki sta povezana z zadnjo fazo razvoja po Eriksonu, ki predvideva pregled svojega življenja, spraševanje o tem, ali je življenje imelo smisel in vrednost. Uspešna razrešitev tega obdobja predstavlja občutek integracije – sprejeti tisto, kar je bilo doseženo, in tisto, kar več ne bo mogoče; gre za uravnoteženje razočaranj in obžalovanj z uspehom, pozitivnimi izkušnjami in spomini. Razvijajo se spoznanja o povezanosti sebe z drugimi ljudmi, družbo in različnimi generacijami. Nasprotje tega pa so občutki obupa, obžalovanja, razočaranja in neizpolnjenega življenja. Pri metodi pregleda življenja in terapiji spominjanja oseba podoživlja svojo življenjsko zgodbo, s poudarkom na oceni posameznih pozitivnih in negativnih dogodkov in izkušenj, še posebej tistih, ki so bile bolj pomembne, pa tudi konfliktne. Smisel in pomen življenja se išče tudi preko rešitev preteklih medosebnih in notranjih konfliktov. Pri tem lahko človek piše ali snema spomine, pregleduje albume s fotografijami, organizira srečanja s člani družine in prijatelji. Na ta način so možne razrešitve starih konfliktov, lahko se poveča toleranca na konflikte, samospoštovanje, ustvarjalnost in sprejemanje sedanjosti, zmanjšajo pa se občutki krivde in strahu.
Pri starostnikih pa je mogoče uporabiti tudi druge oblike svetovanja ali psihoterapije, kot so npr. suportivna psihoterapija, pri kateri se podpirajo bolj zdravi obrambni mehanizmi, sproščanje napetosti, nudijo se nasveti in spodbuda pri sprejemanju potreb po pomoči drugih ljudi, na prvem mestu družinskih članov. Kognitivno vedenjska terapija preusmerja klienta iz spominov na probleme tukaj in zdaj. Kratka psihodinamska psihoterapija pa se ponavadi uporabi npr. pri prilagoditveni motnji, neizpeljanem žalovanju ali novi epizodi anksiozne motnje.
V tretjem življenjskem obdobju obstaja nekaj področij, ki so posebej potrebna psihološke obravnave. Pogoste teme, ki so povezane s poznimi leti, so potreba po prilagajanju na izgube bližnjih, na nove življenjske vloge (poslavljanje od prejšnjih vlog, prilagajanje na upokojitev) in potreba po sprejemanju smrtnosti. Psihoterapija ali svetovanje pomaga starostnikom, da se lažje soočajo s temi temami in spremljajočimi čustvenimi problemi, da bolj razumejo svoje vedenje in vpliv tega vedenja na druge. Psihoterapija tako izboljšuje medosebne odnose, zvišuje samospoštovanje in samozavest, zmanjšuje občutke nemoči in jezo, izboljšuje kvaliteto življenja, pomaga starejšim, da se število njihovih pritožb zmanjša, da si pridobijo in obdržijo prijatelje in da na splošno delujejo v okviru svojega funkcionalnega statusa, ki je določen s preteklimi izkušnjami, aktivnostmi in vlogami v družbi.
Starejši ljudje so ponavadi napoteni v psihološko obravnavo, kadar se znajdejo v težkih življenjskih okoliščinah, to so zdravstveni problemi, žalovanje, zožane socialne mreže, prisilne selitve, finančne težave. Negativne misli, ki se jim ob tem pojavljajo, niso nujno posledica depresivnega razpoloženja, ampak so lahko odraz resničnosti človekovega obstoja, zato je v terapiji potrebno odkriti njihovo ozadje in poskušati naučiti osebo raznih strategij soočanja, kot so tehnike reševanja problemov, s pomočjo katerih je možno pogledati tudi druge vidike neke težke situacije, pomagajo pa tudi strategije, ki so osredotočene na uravnavanje čustvenih odzivov na situacije.
Poleg demence obstajajo tudi druge kognitivne težave, s katerimi se morajo starostniki soočati, kot so npr. posledice kapi, Parkinsonove bolezni, blaga kognitivna motnja in depresivna stanja, ki so povezana s kognitivnim upadom.
Pri uspehu terapije imajo na splošno pomembno vlogo omejitve, ki jih predstavlja telesno zdravje (senzorne in gibalne omejitve), zaradi katerih je morda treba v obravnavi prilagoditi materiale. Še vedno pa je na začetku potrebno kdaj premagati zadržke, ki jih lahko imajo starejši pred ”pogovorno” terapijo, sploh če jim je že bila diagnosticirana neka telesna bolezen, takrat lahko usmeritev po psihološko pomoč razumejo, kot da je z njihovo glavo nekaj narobe. Tukaj je potrebno pomagati starostniku razumeti, da se telesni simptomi, prav tako bolečina, lahko poslabšajo ob stresu in napetosti, in da je vloga psihološke terapije v obvladovanju teh dodatnih problemov in izboljšanju kvalitete življenja.
Nekateri starostniki, ki so usmerjeni k psihologu, imajo pogosto že dolgotrajne, kronične težave. Nekateri so se morda na njih že nekako adaptirali, tako da so postale del življenja, ob čemer je posebej potrebno določiti jasne cilje terapije (npr. izboljšanje kvalitete življenja, zmožnosti soočanja s problemi).
Pogosti motnji v poznih letih sta tudi depresija in anksioznost. Študije kažejo, da je ljudi s težjo depresijo, ki so starejši od 65. let, dobre štiri odstotke v populaciji, in dobrih trinajst odstotkov tistih z blažjo in zmerno depresijo. Prav tako se generalizirana anksiozna motnja pojavlja pri nekaj več kot treh odstotkih populacije. Pomembno se je zavedati, da depresija ni nekaj običajnega v poznih letih, študije namreč kažejo, da večina starostnikov ohrani življenjsko zadovoljstvo, kljub raznim izgubam in težkim življenjskim okoliščinam.
Pojav depresije je v poznih letih povezan z večjim številom pomembnih življenjskih dogodkov, še posebej tistih, ki ogrožajo človekove socialne vloge in socialno identiteto, saj zmanjšujejo posameznikovo zmožnost za kontroliranje pomembnih področij življenja. Slaba definiranost socialnih vlog starejših in pomanjkanje pozitivne referenčne skupine lahko zmanjša sposobnosti konstruktivnega soočanja s težavami. Dober primer tega je upokojitev. Če je delo predstavljalo bistvo človekovega občutka vrednosti in identitete, bo upokojitev težja. Če pa je bila pričakovana in načrtovana, se človek lažje z njo sprijazni. Upokojitev obenem vpliva tudi na finančno stanje upokojenca.
Posebno področje predstavlja žalovanje. Čeprav starostniki ponavadi izgubljajo svoje vrstnike in te izgube tudi pričakujejo, predstavlja žalost seveda normalno reakcijo. Vprašanje pa je, kdaj so ob žalovanju potrebne psihološke intervencije? Kljub temu, da poznamo stopnje žalovanja, je danes znano tudi, da ni nekega predpisanega postopka, pač pa se normalno žalovanje in tudi čas, ki je za to potreben, lahko zelo razlikuje od človeka do človeka.
S pojavom depresije so (kompleksno) povezane tudi telesne zdravstvene težave in resne bolezni. Simptomi depresije (upočasnjenost, pomanjkanje energije, izguba apetita, težave s spanjem) so lahko dejansko odraz težav s telesnim zdravjem; ali pa lahko človek poroča o telesnih simptomih, v resnici pa gre za depresivnost ali najpogosteje za kombinacijo obojega. Znano je, da so nekateri pogosti zdravstveni problemi pri starejših (Parkinsonova bolezen in kap) povezani z depresijo, lahko so spremembe razpoloženja direktno povezane z boleznijo ali pa so posledica procesa prilagajanja na novo situacijo (zmanjšano zmožnost funkcioniranja).
Že dolgo je znano, da sta depresija in anksioznost povezana s kognitivnimi motnjami (npr. težave s koncentracijo, spominom). Težave z motivacijo, koncentracijo, usmerjeno pozornostjo in hitrostjo reakcij so lahko povezane z motnjami razpoloženja, hkrati pa so lahko odraz samih sprememb v možganih. Nekateri avtorji zato ločujejo depresijo, ki je povezana s kognitivnimi motnjami, in tisto, ki je posledica življenjskih dogodkov. Obstajajo tudi dokazi za to, da se nekatere kognitivne motnje ohranijo tudi, ko je razpoloženje že boljše. Z namenom nuditi ustrezno pomoč je zato potrebna natančna diagnostika v smislu opredelitve (razlikovanja) kognitivnih motenj in depresivnega razpoloženja.
Starostnike lahko na psihoterapijo ali svetovanje napotijo zdravniki, lahko pa si psihološko pomoč poiščejo tudi sami, če se srečajo s katero od zgoraj omenjenih težav (sploh, če so težave blažje).
Literatura:
Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2004). Teorije psihičnega razvoja. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (Ur.), Razvojna psihologija (str. 28 – 63). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Woods, B. in Lamers, C. (2006). Psychological problems of older people. V A. Carr in M. McNulty (Ur.), The Handbook of Adult Clinical Psychology. An Evidence – Based Practice Approach (941 – 977). New York: Routledge.
B. J. Sadock in V. A. Sadock (2003). Kaplan & Sadock’s Synopsis of Psychiatry: Behavioral Sciences, Clinical Psychiatry. Ninth Edition. Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins.
Katja Belšak, univ. dipl. psih., spec. klin. psih.
