Jeza je normalno, zdravo čustvo, velikokrat je popolnoma upravičena. Moteča postane, kadar je prepogosta, preveč intenzivna in neprimerno izražena, pretirana glede na situacijo. Da bi z jezo ustrezno ravnali, moramo razumeti njen potek. Jeza je posledica frustracije, zaznane grožnje ali prepričanja, da se nam bo zgodila krivica. Sproži jo lahko strah, utrujenost, zaskrbljenost, preokupiranost z osebnimi problemi, lahko je reakcija na en ali na mnoge dogodke. Jeza se tako nabira v nas, pri tem, da je takoj in vedno ne kažemo navzven, pa nam pomagajo zavore – notranje (misli, moralna pravila) in zunanje (zavedanje posledic). Sama reakcije jeze lahko varirira od popolne kontrole do izbruha (ko jeze sploh ne kontroliramo). Jeza je odvisna od tega, kako ocenimo nek dogodek. Če čakamo pri zdravniku tri ure, nekdo pomisli, da je to grozno in postane zelo jezen; kdo drug pa reče: ah, to je samo eden izmed tistih dogodkov. Situacije ocenjujemo različno, ker imamo različna prepričanja glede nas samih, drugih ljudi, sveta… Prepričanja se zgradijo tekom let preko naših izkušenj in vzgoje. Vplivajo na našo jezo, na oceno dogodka, na zavore in na reakcijo (kako pokazati jezo oz. ali sploh). Nismo pa vsak dan enako razdražljivi – na to vpliva naše razpoloženje. Če smo dobre volje, nas sosedovi otroci pri igri ne bodo motili (in obratno).Če je naša jeza pretirana, si za začetek zapisujmo dnevnik situacij, ki nas razjezijo. Namen je ugotoviti, kaj sproža našo jezo. Lahko je nekaj od zunaj (nekdo naredi nekaj) ali iz nas (npr. dolgočasje, utrujenost). Če je možno, sprožilce odstranimo. To je seveda zelo težko in nekaterih se ne da. Nadalje poskušamo ugotoviti, kakšne napake delamo v ocenah situacij (npr. pretirano posploševanje: hčerka ne pospravi sobe, mi smo jezni in trdimo, da tega nikoli ne naredi, kar ne more biti res). Lahko razmislimo, kako bi lahko drugače pogledali na situacijo, ali vprašamo prijatelja, kako bi on gledal na enako situacijo. Pomisliti moramo, kakšna so naša prepričanja (npr. stvari morajo biti točno takšne, kot mi hočemo, sicer je to grozno in smo jezni) in jih skušamo spreminjati. V končni fazi pregledamo tudi naše reakcije, ko smo jezni, ob katerih se vprašamo, kako bi lahko drugače reagirali. Kaj bi v tem primeru naredil naš prijatelj?
Katja Belšak, univ. dipl. psih.
Objavljeno: Dobro jutro, 22.12.2007
