Znotraj svetovanja in psihoterapije obstajajo različne paradigme oz. šole, ki jih lahko razdelimo v naslednje široke skupine: psihoanalitična, humanistično-eksistencialna, kognitivno-vedenjsko in sistemska paradigma.
PSIHOANALITIČNA (PSIHODINAMSKA) PARADIGMA
Psihoanalitični pristopi poudarjajo pomen nezavednih vplivov ter zgodnjih razvojnih izkušenj na funkcioniranje posameznika. Terapija je usmerjena na emocionalno predelavo bolečih preteklih izkušenj ter na povečanje posameznikovih sposobnosti za večjo zavestno kontrolo njihovega življenja.
Sem uvrščamo naslednje šole:
- Freudova psihoanaliza
- Jungova analitična terapija
- novejše smeri psihoanalitične psihoterapije
HUMANISTIČNO-EKSISTENCIALNA PARADIGMA
Humanistična paradigma temelji na humanizmu – na sistemu vrednot in prepričanj, ki daje velik pomen razvoju potencialov pri vsakem posamezniku. Humanistične terapije poudarjajo vzpodbujanje pacientovih sposobnosti za doživljanje občutkov ter razmišljanje in delovanje v skladju s kapacitetami vsakega posameznika, da se aktualizira kot individuum. Eksistencialni pristopi k psihoterapiji pa poudarjajo kapaciteto posameznikov, da izbirajo lastne življenjske izkušnje.
Humanistično-eksistencialne šole so:
- Rogersova na posameznika usmerjena terapija
- gestalt terapija
- transakcijska analiza
- realitetna terapija
- eksistencialna terapija
- logoterapija
KOGNITIVNO VEDENJSKA PARADIGMA
Tradicionalna vedenjska terapija se osredotoča na spreminjanje vedenja s sredstvi klasičnega ali instrumentalnega pogojevanja. Kognitivno vedenjska šola pa razširja vedenjsko terapijo s tem, da vključuje pomen posameznikove kognicije (mišljenja) pri nastanku, vzdrževanju in spreminjanju problemov. V kognitivno vedenjskih pristopih terapevti pomagajo pacientom pri spreminjanju specifičnih načinov razmišljanja in vedenja, ki vzdržuje njihov problem.
Šole znotraj kognitivno vedenjske paradigme so:
- vedenjska terapija
- racionalno-emotivna vedenjska terapija
- kognitivna terapija
SISTEMSKA PARADIGMA
V tej paradigmi je vsak sistem (skupina, družina, partnerska zveza) razumljen kot sklop medsebojno povezanih enot. Vsako obnašanje in vsaka težava oz. simptom posameznika, se v sistemski teoriji smatra kot odraz akutne ali kronične motnje v emocionalnem ravnovesju celotnega sistema. Tako so npr. težave posameznika pomembno povezane s težavami, ki jih ima njegova družina ali pa partner.
Ker so svetovalni oz. terapevtski cilji in metode usmerjeni na celoten sistem, se v tovrstno obravnavo vključita oba partnerja ali pa celotna družina. Skupaj skušajo spregovoriti problemih, ki jih doživljajo drug z drugim. Skozi svetovalni proces razvijejo nove oblike sporazumevanja, reševanja problemov in medsebojne podpore. Družinska in partnerska terapija omogočata članom družine življenje v manj konfliktnih in motečih družinskih oz. partnerskih okoliščinah.
Šole znotraj sistemske paradigme:
- družinska terapija
- partnerska terapija
- nekatere skupinske oblike psihoterapije
V pričujočem prispevku smo predstavili različne terapevtske pristope in šole kot ločene entitete. V praksi pa mnogo svetovalcev in psihoterapevtov uporablja integrativne oblike obravnave, pri čemer glede na problematiko posameznika kombinirajo različne svetovalne in psihoterapevtske pristope.
Sana Čoderl, univ. dipl. psih., spec. klin. psih.
