Tile poletni meseci so kot nalašč za sklepanje novih znanstev, iskanje novih ljubezni, novih zvez. Pogosto smo ljudje prav poleti najbolj odprti za novo, za začetke. In to je dobro.Pa vendar…. Mnogi se morajo prav sedaj, ko je čas za prijetno in počitek, soočiti z izgubo pomembne bližnje osebe, kar je zelo težko. Izgube so lahko različnih vrst. Izguba je lahko dokončna, ko nam umre naš najbližji, ali pa začasna, ko nekdo odhaja od doma in se prazni družinsko gnezdo. Prav tako težko ali še težje je vsem tistim, ki so vpleteni v bolj ali manj boleče razhajanje, ločitev partnerstva, preselitev v novo, neznano okolje, novo šolo. Lahko so pred kratkim izgubili zaposlitev, premoženje ali pa pomembnega prijatelja. Lahko jim je umrl hišni ljubljenček, ki jih je razveseljeval in tolažil dolga leta. Lahko so izgubili zdravje, zboleli za kronično ali celo terminalno boleznijo, lahko so izgubili kak organ, sposobnost skrbeti zase, postali odvisni. Izgube so različne, vse pa boleče in jih težko prenašamo.
Ko pride izguba, smo običajno nanjo nepripravljeni in nas čustvene in druge reakcije presenetijo. Ko nam umre bližnji, smo prizadeti, vendar pogosto kar nekaj časa dovolj dobro funkcioniramo. Šok nepričakovanega, ki nas prizadene, nas tudi obvaruje najhujše žalosti in brezupa. Takrat tudi opravimo vse formalnosti, pogreb, sedmino. Pogosto prideta žalost in obup kasneje, s polno močjo šele nekaj mesecev po smrti, ko se človek zares sooči z realnostjo in težo izgube. Takrat tudi začenja razumeti, da ljubega človeka ne bo nazaj, da ni odšel le na daljše potovanje kot večkrat v preteklosti, kar žalujoči pogosto pričakujejo in upajo. Po nekaj mesecih se soočijo z dejstvom, da je zares in dokončno umrl.
Šele takrat se žalovanje zares začne. Doletijo nas žalost, obup, nemir, pogrešanje umrlega, občutek, da je življenje brez prihodnosti. Običajno so žalujoči nespečni, izgubijo apetit, težko se koncentrirajo, težko prenašajo hrup in glasbo, težko so v družbi. Pomagajo jim različne stvari – nekateri gredo velikokrat in radi na pokopališče, drugi imajo za to, da se spominjajo umrlega, raje kak drug kraj. Nekaterim pomaga, da se o umrlem pogovarjajo, drugi tega sploh ne prenesejo. Nekateri lahko gledajo slike ali jim to celo pomaga, drugim je to pretežko. Nekateri jokajo, drugi so tiho. Marsikdo gre težko v službo, spet drugemu delo pomaga, da se zamoti in vsaj za čas službe nekoliko pozabi na žalost. Ljudje imamo ob preživljanju izgube in žalovanju vsak svoje, povsem unikatne potrebe, ki jih mora vsak zase prepoznati, razumeti in sprejeti. Razumeti pa bi jih morala tudi okolica.
Zaplet nastane takrat, ko imajo v isti družini posamezni družinski člani zelo različne potrebe. Pogosto se zgodi, da zakonca, ki sta pred izgubo delovala zelo harmonično in počela vse stvari skupaj, po hudi izgubi otroka tega ne zmoreta, ali pa mora eden povsem podrediti svoje potrebe drugemu. To ni dobro, saj vsak žalujoči potrebuje čas in prostor, da imajo njegova različna čustva prosto pot. Še manj koristno je, da žalujočim okolica narekuje neke stereotipne in marsikdaj zanj neuporabne stile vedenja in čustvovanja, ki njemu ne ustrezajo. Vsak žalujoči naj najde svoj način žalovanja, ki mu bo omogočal vsebino in dolžino žalovanja glede na lastne potrebe. Že tako bo trajalo dobro leto po smrti bližnjega, da bo žalujoči spet našel svoj mir in prejšnje psihično ravnotežje.
Prof. dr. Onja Tekavčič Grad, specialistka klinične psihologije
Objavljeno: Dobro jutro, 15.9.2007
